Valentinovo nekoč in drugje! Kako pa pri nas?

Valentinovo nekoč in drugje; Gregorjevo je pa slovensko valentionovo

Rimljani so v tem času praznovali luperkalije, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V skrinjici so zbirali imena deklet, potem pa so fantje žrebali med njimi. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Ponekod na Škotskem so ga morale celo nesti na fantov dom, kjer so v zameno dobile darilce.

Tudi stara zgodba iz Indije pripoveduje, da so tam 7., 14. in 21. februarja z neba padle tri kaplje, ki so naznanile vrnitev pomladi. Ena kaplja je prešla zrak, druga je padla v vodo in tretja na zemljo. V indijskem koledarju je 14. februar posvečen bogu zakona, kar je dokaj blizu pojmovanju o valentinovem.

V ZDA naj bi bilo valentinovo edini dan, ko je ženski dovoljeno moškega zaprositi za roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Poleg zaljubljencev si valentinovo onkraj luže voščijo tudi prijatelji, v Sloveniji pa je nekoliko drugače.

Sv. Valentina poznamo pri nas že dolgo, vendar ne v povezavi z dnevom zaljubljencev. Sveti Valentin goduje 14. februarja. Takrat – po starem kmečkem koledarju - prinese ključe do korenin. Na ta dan se tudi ženijo ptički. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeprav je na ta dan velikokrat še zelo mrzlo.

Po starem kmečkem koledarju je torej Valentin prinesel ključe do korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano, da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) in vincencijevega (22. januar) značilen po tem, da se ptički ženijo. Zanimivo je , da v Beli krajini pravijo, da je valentinovo prvi spomladanski dan.

Pri nas valentinovo ni klasičen praznik, lahko bi rekli da je vrinjen, vendar se tudi pri nas vse bolj uveljavlja. Valentinova srca so prišla k nam iz Holandije skupaj s samo zamislijo o prazniku. Sv. Valentina že dolgo poznamo tudi v Sloveniji, vendar je imel pri nas drugačen pomen.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico - gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski.

Dejstvo pa je, da je tudi pri nas ta praznik podlegel kapitalističnemu sistemu in tako sanjski za trgovce, ki na ta dan beležijo konkreten dobiček.

Ljubezen ni nekaj, kar bi lahko merili v enotah, je vse več. Svoji najdražji/mu podarite preprosto darilo z vsebino. <3

V Sloveniji so dovoljene le športne zmage

Sinočnje navdušenje ob zmagi slovenskih rokometašev nad hrvaško reprezentanco je v Sloveniji vsesplošno. Ne glede na spol, starost, versko, kulturno ali politično pripadnost, nas je zmaga za kratek čas zopet poenotila. Kot, da se je nad Slovenijo zgodil energijski cunami. Bilo je kot nekakšna bioenergijska terapija za naš prostor. Tudi prej, še zlasti v zadnjih letih, smo bili večkrat deležni takšne terapije. Največkrat smo jo prejeli prek zmag naših športnikov. 

Vsakršna odsotnost ljubezni, zdravja in obilja predstavlja energijski zastoj, blokado. V tem prostoru že dlje časa doživljamo vseh vrst zastojev in blokad, tako na materialnem kot osebnostnem in duhovnem nivoju. Poslušamo zgodbe o nepoštenosti, korupciji, brezposelnosti, izseljevanju mladih, sposobnih in izobraženh ljudi v tujino, skorumpiranem zdravstvenem sistemu, razočaranih in obubožanih upokojencih, politiki, ki je izgubila stik s stvarnostjo in realnimi potrebami svojega naroda in se ukvarjajo le še sami s seboj, vzdrževanjem "statusa quo". V ta namen sprejemajo nerazumne zakone, zapletajo sistem do te mere, da je nepregleden in nerazumljiv, da se riba v kalni vodi lažje izmuzne, če bi se slučajno kdo opogumil in želel razčistiti katero od situacij, področij nečistega delovanja. Sprejemajo in izvajajo zakone, ko branjevka za doma pridelani peteršij, ob prodaji šopka le-tega, prejme globo 3.000 EUR-ov, nečloveški ter neučinkovit sodni sistem, ki človeku zaradi 200-ih eurov neplačanega dolga, izstavi nalog za zarubljenje hiše-stanovanja. Pa še mnogo tega, kar predstavlja za vsakega, pa čeprav popolnoma neizobraženega človeka z zdravo kmečko pametjo popolno nerazumnost, norost. Ja res je, dogajajo se stvari, ki mejijo na norost. Na drugi strani pa doživljamo izjemne rezultate in uspehe naših športnikov, podjetnikov, znastvenikov, umetnikov...

Vse te zmage vplivajo na ves narod, na večjo samozavest in boljšo samopodobo. Verjamem in upam, da je končno že čas, da presežemo te stare omejujoče vzorce. Za male narode, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in za povrh še komunistično, za katerega je značilno, da se je negativna selekcija spremenila v ideologijo, kot to lepo opiše Miha Manzzini, v članku časopisne sobotne priloge Delo, z naslovom Slovenska negativna selekcija: vsi enaki, vsi v čredi, pa to preseganje predstavlja še prav poseben izziv. 

Ne slišimo mnogo, ne doživimo kakšnega posebnega navdušenja nad ostalimi zmagami naših uspešnih ljudi, te zmage nas ne poenotijo tako kot športne, pa naj bo to področje umetnosti, ekonomije, nevrologije, kirurgije, znanosti vseh vrst. Še zlasti pa to velja za uspehe, ki so povezani s poslovnim in finančnim uspehom. Ne, teh zmag pa nekako ne moremo sprejeti. Tak uspešnež kaj hitro na svoji koži občuti, da ni dobro zmagati, saj je prekletstvo uspeha pri nas splošno znano. Največkrat doživi šikaniranja v svojem delovnem okolju, odtegnitev naročil ali celo fizični napad, materialno oškodovanje, kot se je to zgodilo Boscarolovemu podjetju Pipistrel ali pa stigmo, ki ga izloči in zaznamuje za vse življenje, kot je to doživel dr. Ljubo Sirc, ki je strokovno in matematično dokazal uničujoče posledice komunistične ekonomije. Tako zelo Slovence iritira uspeh, tisti ali tista, ki si je dovolil zmotiti vsegliharsko spanje.

Naj zaključim z besedami dr. Alojza Rebule, ki je dejal: "Če bi me kakšen tujec vprašal, ali se mala Slovenija lahko ponaša s kakšnim svetovnim primatom zunaj športa, bi mu lahko odgovoril: s telesno in duhovno samomorilnostjo.

Tujec bi lahko pripomnil, da je o telesni že nekaj slišal, ne pa o duhovni..." 

Merilo in ključ je kako se počutimo.

Človek je poleg seveda fizičnega telesa še skupek psihofizičnih lastnostni in sposobnosti. Strukturo človeške biti pa tvori vzorec-struktura človeka, ki je sestavljena iz človekovega zavednega in nezavednega dela; razmišljanja, vrednot in prepričanj. Prepričanja in vrednote so naš okvir, ki nas določa. Lahko so podedovane, privzgojene ali privzete iz našega domačega ali širšega okolja- zavedno ali nezavedno privzete.
Po tej shemi delujemo, ti vzorci nam tudi kreirajo našo prihodnost. Zato vam lahko že po krajšem pogovoru z vami, brez, da bi ogledala v karte ali kavo, napovem vašo prihodnost.
Dokler nam vse lepo teče, brez kakšnih večjih pretresov ali kriz, ne čutimo potrebe, da bi te vzorce ali strukturo spreminjali. Človek, ki ima lepo, mirno, lagodno življenje, vsekakor ne čuti potrebe po tem, da bi spreminjal način delovanja in razmišljanja. Glede na to, da so spremembe edina stalnica v našem življenju, da se na vsakih sedem let popolnoma prenovimo, niti ena celica v našem telesu ni več ista kot pred sedmimi leti, da se spreminja tudi naša okolica, je seveda naravno in prav, da spreminjamo tudi našo zavest, da jo vsake toliko časa prevetrimo, odpustimo iz naših življenj, vse kar je odsluženo. V primeru, da tega ne storimo nastopijo težave, konflikti, neuspehi, bolezni.
Definitivno je čas, da pometemo z določenimi vzorci in prepričanji, ki se že več generacij prenašajo iz roda v rod. Vzorci in prepričanja, ki nas spravljajo v slabo kožo in nas omejujejo, so definitivno odslužila. Pa jim kljub temu verjamemo, saj se mediji in industrija močno trudijo, da tako ostane.
Prav gotovo je eno od prepričanj in vsiljenih vrednot mladost, napeta koža, vitko telo, ki je zašlo tako daleč, da so kot ideal prikazane deklice brez ženskih oblin - otroci, ki jih naličijo,  pa še te fotke so retuširane. Skratka nobena od Zemljank nima možnosti, da postane taka ženska, kot je predstavljen ideal ženske lepote v medijih. In to je bistvo, dosežen je cilj. Cilj pa je, da bi se počutili slabo, da bi se počutili nevredne, ne dovolj lepe in dobre, če ne celo grde, vam vcepiti strahove, da nas bo zapustil partner, da nas nihče ne bo maral, nas sprejel, da ne bomo imeli prijateljev. S tem, ko se prepuščamo takim prepričanjem smo izgubili stik s seboj, postanemo iskalci sreče in zadovoljitve svojih čustvenih potreb, iščemo zunaj sebe. Prav take iskalce potrebuje potrošniška družba. Takim iskalcem prodaja kozmetična, modna, prehrambena in farmacevtska industrija, mediji.
Kdor se za vsako ceno upira spremembam, ki so stalnica, je v bolečini, je v nesprejemanju. Še posebej bi izpostavila staranje, ohranjanje mladosti za vsako ceno. Tako zelo so nam oprali možgane, da res verjamemo, da je lahko srečen in zadovoljen le človek, ki je mlad in vitek. Še posebej so tu na udaru ženske, zrele ženske. Zrela ženska je v sodobni družbi prezrt subjekt, kot da je ni, je samo še naslovnik ponudnikov za storitve ohranjanja mladosti in najhujša bolečina, hujša od smrti, je prezrtje in ignoranca.
Vendar draga moje dame, pravo življenje na vseh področjih, tako kariernem kot zasebnem - intimnem, se z zrelostjo šele pričenja. Enako velja seveda za moške, vendar se bojim, da smo ženske še bolj ranljive, saj je število gubic eno od prvotnih meril ustreznosti. K sreči nam lahko znanost postreže s podatkom, da se z leti sposobnost naših možganov ne zmanjšuje, če seveda vzdržujemo aktivnosti in delovanje le-teh, enako kot to velja za telesne mišice. Velja sprejeti novo prepričanje, da se s prehodom iz mladostnega v zrelo obdobje pričenja novo, še lepše obdobje vsestranskega uživanja življenja, velja videti prednosti  kot so:
- sproščeno uživanje v spolnosti, ko ženska pozna svoje telo in si zna postreči, zna izraziti svoje potrebe, ko si ženske dovolimo biti ljubeče s seboj, svojim telesom, si vzamemo čas zase in za svojega partnerja, mu znamo izraziti svoje želje, biti z njim sproščene in ljubeče.
- Znamo uživati v sebi, v lepih in čistih odnosih, uživati s svojimi bližnjimi, uživati v lepi in čisti naravi, v preprosti in naravni hrani s sosednje kmetije ali domačega vrta, v hoji po rosni travi, v objemanju dreves, vonjanju cvetlic in gozdov, v drobnih pozornostih, ki jih pričaramo zase in za svoje drage, v poslušanju in slišanju sogovornika s katerim se pogovarjamo,
-v malih in velikih zmagah, ko nam uspe premagati nov malo višjih hrib-goro, preteči maraton, nam uspe speči potico, napisati knjigo, pesem,
-si dovolim karierno rasti, izdelati svoj produkt, storitev, program in ga kot svojo blagovno znamko predstaviti na trgu, ponuditi kot tržno blago,
- vpišem nov izobraževalni ali študijskih program, si širim obzorje, razvijam svoj intelektualni del,
- se zavzeti za ohranitev našega okolja, voda, avtohtonih semenskih vrst, ....
Naredimo nekaj takega, kar nas navdaja s strastjo, kar nam požene kri po žilah, nam pospreši utrip srca.
Medtem, ko uživamo, ljubimo in smo ljubljene, se v naših možganih tvori serotonin, hormon sreče, ki preplavlja celo naše telo, ga navdaja s sproščenostjo, prijetno blaženimi občutki. Smo skratka srečne in ta val sreče in zadovoljstva se širi naokrog, hrani in podpira naše bližnje, valuje v naš prostor-Vesolje.
In takrat smo v stiki z najvišjih JAZ-om v sebi, smo v stiku s seboj.
Ko živimo svoje sanje in strasti, smo si všeč, se cenimo in ljubimo, smo živi, radostni in lepi in to je lepota po kateri je prav, da stremimo. Zagotavljam vam, da boste take všeč tudi drugim, pa čeprav vam bo potem prav figo mar komu ste všeč in komu ne.

Branka Urbanija:Razmišljanja ob Valentinovem 2015

                                         PRAVI MOŠKI SE RODI OB PRAVI ŽENSKI!

Tema večnih polemik o tem kaj in kdo je pravi moški in seveda tudi obratno. V pogovornem jeziku kot, da "se ve" kakšen je pravi moški, obstaja stereotip ali že kar mit o postavnem, zaščitniškem, samostojnem, nežnem, razumevajočem,... trdnem tipu osebnosti, ki pa si ga vsakdo predstavlja po svoje. Prav v tem " po svoje" ter v edinstvenosti vsakega posameznika pa je zanka, lahko pa tudi odgovor. Večkrat slišim ali vidim kak zapis izjave uglednih, znanih Slovenk, da ni več pravih moških, ali pa celo primerjave s tujimi moškimi osebki, ki so za naše rojake celo žaljive. Dostikrat se definicija zoži na zunanje znake ter prvi vtis o človeku, kot so obleka, nastop, retorične sposobnosti, pretkanost ter seveda prefinjen okus oblačenja, prestiž blagovnih znamk,...To svojo ugotovitev širijo, razglabljajo ter jo podajajo kot dejstvo, na katerega se vežejo prepričanja žensk, ki so še v iskanju življenjskega sopotnika, snovanju družine. S takim širjenjem se sidrajo negativna prepričanja o nasprotnem spolu, kar je po mojem mnenju za moški svet žaljivo, za ženski svet pa škodljivo.
Kako prikladno za mladenke ali pa zrele ženske; sprejeti tako omejujoče prepričanje, uperiti prst navzven, ostati na svojem bregu, v svojih nemalokrat ozkih okvirih, v razočaranjih, neuresničenih pričakovanjih, v čakanju na princa na belem konju, ...pravljica se je razblinila, princa na belem konju ne bo, sanj je konec. Kaj zdaj? Dajmo ga žurat, "uživat" v šopingih, kratkih sex avanturah, v krepitvi ega, nabiranju titul in nazivov, slediti modnim lepotnim trendom, operativnih posegih večanja prsi, zadnjic, ustnic, prikrivanju gubic, ... se sprenevedat, da smo zakopale hrepenenja. V sebi pa ostaja taka sodobna ženska vedno bolj prazna, tako duhovno kot tudi energijsko izčrpana. Ni več sočna, topla, mehka, procesi staranja se na njej pričenjajo preuranjeno. Širjenje takih, "strokovnih" in "kompetentnih" mnenj je škodljivo, saj večina ljudi tem uglednim osebam verjame, je usodno za ženske, kot tudi za moške, ki se umikajo v apatijo, ne verjamejo več v "tisto ta pravo" ljubezen, se jim ne zdi več potrebno truditi se. Ob poplavi ponudbe instant erotike tako moški kot emancipirana ženska, mlačno izkoristita priložnost, se zaradi splošnih družbenih norm in vzorcev ustalita v taki mlačni zvezi... Pričakovanja in notranje hrepenenje pa ostaja, tiho tli in slej, ko prej, udari na plano...ranjena sta oba, vsi vpleteni.
Vsak človek pride na ta svet z namenom, da uresniči ali izpolni svoje življenjsko poslanstvo, pa naj bo to usojeno partnerstvo, lahko pa tudi kakšne druge vrste poklicanost. Pa naj se tokrat ustavim pri "usojenem partnerstvu". Usojeno partnerstvo se nam zgodi enkrat v življenju, redkeje dvakrat. Ko se zgodi, človek enostavno ve, čuti, vesta oba in to čutita kot magnetno privlačnost. V takem usojenem partnerstvu je vse mogoče; nam omogoča naš osebnostni in duhovni razvoj, da stopimo iz svojih okvirov, se realiziramo kot osebnost, kar pa je še najbolj pomembno; se tudi duhovno realiziramo, ter osmislimo naše bivanje tukaj in zdaj!!! Na svet smo prišli zato, da izpolnimo sebe. Sebe pa lahko izpolnimo prek duše dvojčice, duhovnega partnerja.
Vse prehitro se torej zadovoljimo s partnerstvom, ki je priročno ali udobno, včasih rečemo, da nam daje "svobodo", nam dopušča, da ostajam tam kjer smo, ne rastemo in se ne razvijamo, vendar to ni tista prava svoboda po kateri hrepeni prav vsak slehernik.
Prav je, da ne obupamo, da se trudimo ostati zvesti samemu sebi, globoko v sebi vedeti, da si zaslužimo partnerstvo v katerem bomo cveteli in nam bo v užitek truditi se, se presegati na vseh nivojih življenja, biti dober človek v vseh pogledih. Vsak ima svojstveno nalogo, ki pa jo lahko izpolni le v iskrenem in globokem odnosu do sebe. Iskren odnos do sebe sovpada z iskrenim ter globokim ter pristnim partnerskim odnosom. V takem partnerstvu se rojevajo pravi moški in tudi prave ženske. Ne  zadovoljimo se z drobtinicami, ne živimo v lakoti in pomanjkanju ljubezni, saj nas v naslednji sobi že čaka polna miza!

Kako so ljudje v temačnih jesensko-zimskih dneh odganjali sivino in temo!

Vsi na novo pridobljeni običaji, kot so izrezovanje buč na večer Vseh svetih, kar po ameriško pomeni Halloween, so na naših tleh že star običaj. Nekoč so ljudje prav na te dni izrezovali buče in v njih postavljali sveče, predvsem z namenom, da so strašili otroke. Prav tako ličkanje koruze, priprava ozimnice oziroma pridelkov za zahvalni dan..., v glavnem gre za poljščine, žita predelana v različne oblike kruha,...
Kot vidimo je vse to povezano s svetlobo, lučjo, ki naj bi v kratkih jesenskih dneh preganjala temo, navdihovala ljudi z upanjem. To je že znano, manj pa je opazno dejstvo, da se vse suče okrog toplih barv; rdeče, oranžne in rumene. Tudi to ni naključno. Vse te barve nas navdajajo z dobrim občutkom, občutkom varnosti, obilja, udobja,... ugodja povezanega s fizičnim delom biti, te barve odganjajo preživetveni strah, so povezane s hranjenjem in preživetjem fizičnega telesa.