sreda, 1. november 2017

Slovenščina je jezik našega življenja

31. Oktober 2017, ob Dnevu reformacije



V Sloveniji je danes dan reformacije, ki letos sovpada s 500. obletnico tega verskega, političnega in kulturnega gibanja. Slovencem je reformacija prinesla prvo knjigo v maternem jeziku. Z njo je Primož Trubar leta 1550 postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku.Na dan reformacije, državni praznik in dela prost dan, obujamo spomin na leto 1517, ko je Martin Luther na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez z zahtevami po prenovi Cerkve in tako sprožil proces reformacije. Gibanje se je nato razširilo po Evropi.

Determinira nas prostor, čas in jezik. Z dnevom reformacije obeležujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika. »Slovenščina je za nas vrednota, saj Slovenci obstajamo prav zaradi svojega jezika, ne pa zaradi genov, ki so z vseh vetrov. Zaradi jezika so nas veliki evropski narodi opazili že v srednjem veku, jezik nas je v 16. stoletju postavil na kulturni zemljevid Evrope, zaradi jezika smo se sredi 19. stoletja vključili v pomlad narodov in dobrega pol stoletja pozneje zapustili Avstro-Ogrsko. Zaradi jezika smo se priključili jugoslovanski ideji in leta 1991 izstopili iz te skupnosti, ko je začela stiskati naš jezik. Slovenščina je jezik našega življenja, v njem se naučimo prvih besed, se igramo, učimo, ljubimo, zavidamo, sovražimo, umremo. Je jezik, v katerem prebiva naša misel,« je v pogovoru za Nedeljske novice dejal prof. dr. Marko Snoj, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

sreda, 26. julij 2017

Koliko Ane (miline) premoremo Slovenke?

Danes goduje Ana. Joahim in Ana sta svetopisemska starša Jezusove matere Marije. Manj pa je znano, da je tudi Ana brezmadežno spočela: Medtem, ko sta Joahim in Ana dolgo čakala na naraščaj, jima je Bog poslal angela in jima obljubil hči, ki bo med ljudmi še posebej ljubljena in čaščena. Ana je poljubila moža in spočela je Marijo. Češčenje svete Ane se je začelo šele v 12. stoletju, leta 1584 pa je Gregor XIII. zapovedal njen god. Širjenje praznovanja njenega goda se je razširilo prek likovne umetnosti. Ana je velikokrat upodobljena kot »samotretja«: objema svojo hčer Marijo, ta pa svojega sina, Jezusa Kristusa, kot je leta 1510 upodobil Leonardo da Vinci.  

Anino ime pomeni milino in je eno najpriljubljenejših imen med Slovenkami in v slovenski literaturi. 

K njej so se zatekala predvsem dekleta, ki prosijo za dobrega soproga, in poročene žene – te molijo za svoje otroke in srečen porod. Njen dan je torek, saj se je na torek rodila in umrla. Ženske so tako molile devet torkov po binkoštih. Sicer je sveta Ana tudi zavetnica proti nevihtam, ker pa goduje v sušnem obdobju, so včasih dežju konec julija pravili svete Ane dota. Priporočali so se ji tudi obrtniki, še zlasti rudarji. V Idriji so si na dan svete Ane vzeli prosto. Ana in Joahim pa sta skupaj zavetnika zakoncev.

V naših krajih so Ano imeli tudi za priprošnjico za mirno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapelice. Sicer je v Sloveniji njej posvečenih več kot 70 župnijskih in podružničnih cerkev. 
Ana kot zgled miline zaupanja in ženske sprejemljivosti, topline je tudi sinonim za ženskost; ženske kot mame, ki otroka spodbuja, mu vliva zaupanje, ženske kot partnerke, ki s svojo modrostjo in veličino podpira, sprejema in se predaja, vliva moč, žensko kot prijateljico, ki podaja ramo, podeli videnje, izkušnjo in deli sočutje. Vprašam pa se kako daleč ali blizu smo svojemu bistvu, koliko Ane je še v nas? GLede na to, da je Ana, takoj za Marijo, drugo najbolj razširjeno ime v Sloveniji, obstaja upanje, da nas njena energija podpira in v nas spodbuja naše najgloblje bistvo.


sobota, 25. marec 2017

Materinstvo kot najvišja oblika kreativnosti



Pomlad je čas, ko se prebuja življenje in ni naključno, da je prav v tem času skoncentriranih največ praznikov, ki slavijo novo rojstvo, življenje, rast. Materinski dan se sicer vedno bolj uveljavlja, vendar je kljub vsemu podcenjen. Simbolika materinstva je večplastna, zajema več arhetipov in principov. Vendar v čem je materinstvo tako zelo posebno? Danes je tudi krščanski praznik Marijinega oznanenja, ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati. V tem dejanju, prazniku, prikazanem skozi simbolno dejanje, je predstavljen ženski princip sprejemanja, brezpogojne ljubezni in vere. V tem pa je materinstvo tako posebno, enkratno in predstavlja osnovni princip kreativnosti. Najprej sprejeti in verjeti v nekaj kar ni vidno očem, ni logično in dostikrat v nasprotju z vsemi nam poznanimi zakonitostmi. Tu ne gre le za nosečnost, porod, temveč za usmerjen vseživljenjski kreativni proces. Ni nunjo, da gre le za človeka, enako velja za vse naše ideje, ki se nam porodijo, za katere čutimo, da jih moramo izpeljeti. Dostikrat me kot kreativko vprašajo; kako vem, da je ideja moja, prava? To nam pove telo, nas predrami, navda s posebni stanjem, energijo, nas prevzame. Sama idejo takoj zapišem, da mi ne uide, nato o njej razmišljam, jo razvijam, dostikrat tudi uresničim. Seveda vseh idej ni možno uresničiti, zato jim pustim, da gredo drugam, da najdejo drugega kreatorja. Po sprejetju sledi stranstno, brezpogojno verjeti v svoje poslanstvo, ga negovati in tretirati kot najdragocenejše darilo življenja, kar materinstvo tudi je.
Praznik Marijinega oznanenja je dosti globlji in bolj pomenski, kot se zdi na prvi pogled in nam sporoča globoke resnice, mistične poti do uresničevanja skrivnosti življenja in življenjskih procesov. Vse te načine, ki so predstavljeni v tem prazniku, danes za visoko ceno predavajo največji guruji in svetovni mojsti, ki poučujejo tehnike za razvoj osebnosti, kariere, sreče, zdravja in vsesplošne uspešnosti, Dostikrat imamo pred nosom nekaj kar ne vidimo, ali pa ni dovolj vredno, ker je naše domače, ni uvoženo, premalo marketinško predstavljeno.
Da lahko mati brezpogojno ljubi in sprejema otroka takšnega kot je, čeprav dostikrat dela drugače kot bi si želela, ji pomaga vera v končni cilj, vera v namen, da ji je dano najvišje poslanstvo, poroditi v svet in življenje novo življenje in prek tega bitja gre življenje naprej, se širi, kot droben žarek svetlobe, ki osvetli ves prostor. V tem je ta sila, moč in poslanstvo mame tako mogočna, veličastna. Dostikrat se je premalo zavedamo, prepuščamo kreativni proces (vzgojo in bdenje nad razvijajočim se bitjem) naključjem, vendar je to tako kot ogenj, če ga ne podpihujemo počasi ugasne.

torek, 14. februar 2017

Valentinovo nekoč in drugje! Kako pa pri nas?


Valentinovo nekoč in drugje; Gregorjevo je pa slovensko valentionovo


Rimljani so v tem času praznovali luperkalije, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V skrinjici so zbirali imena deklet, potem pa so fantje žrebali med njimi. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Ponekod na Škotskem so ga morale celo nesti na fantov dom, kjer so v zameno dobile darilce.
Tudi stara zgodba iz Indije pripoveduje, da so tam 7., 14. in 21. februarja z neba padle tri kaplje, ki so naznanile vrnitev pomladi. Ena kaplja je prešla zrak, druga je padla v vodo in tretja na zemljo. V indijskem koledarju je 14. februar posvečen bogu zakona, kar je dokaj blizu pojmovanju o valentinovem.
V ZDA naj bi bilo valentinovo edini dan, ko je ženski dovoljeno moškega zaprositi za roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Poleg zaljubljencev si valentinovo onkraj luže voščijo tudi prijatelji, v Sloveniji pa je nekoliko drugače.

Sv. Valentina poznamo pri nas že dolgo, vendar ne v povezavi z dnevom zaljubljencev. Sveti Valentin goduje 14. februarja. Takrat – po starem kmečkem koledarju - prinese ključe do korenin. Na ta dan se tudi ženijo ptički. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeprav je na ta dan velikokrat še zelo mrzlo.

Po starem kmečkem koledarju je torej Valentin prinesel ključe do korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano, da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) in vincencijevega (22. januar) značilen po tem, da se ptički ženijo. Zanimivo je , da v Beli krajini pravijo, da je valentinovo prvi spomladanski dan.

Pri nas valentinovo ni klasičen praznik, lahko bi rekli da je vrinjen, vendar se tudi pri nas vse bolj uveljavlja. Valentinova srca so prišla k nam iz Holandije skupaj s samo zamislijo o prazniku. Sv. Valentina že dolgo poznamo tudi v Sloveniji, vendar je imel pri nas drugačen pomen.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico - gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski.

Dejstvo pa je, da je tudi pri nas ta praznik podlegel kapitalističnemu sistemu in tako sanjski za trgovce, ki na ta dan beležijo konkreten dobiček.

Ljubezen ni nekaj, kar bi lahko merili v enotah, je vse več. Svoji najdražji/mu podarite preprosto darilo z vsebino. <3

nedelja, 29. januar 2017

V Sloveniji so dovoljene le športne zmage

Sinočnje navdušenje ob zmagi slovenskih rokometašev nad hrvaško reprezentanco je v Sloveniji vsesplošno. Ne glede na spol, starost, versko, kulturno ali politično pripadnost, nas je zmaga za kratek čas zopet poenotila. Kot, da se je nad Slovenijo zgodil energijski cunami. Bilo je kot nekakšna bioenergijska terapija za naš prostor. Tudi prej, še zlasti v zadnjih letih, smo bili večkrat deležni takšne terapije. Največkrat smo jo prejeli prek zmag naših športnikov. 
Vsakršna odsotnost ljubezni, zdravja in obilja predstavlja energijski zastoj, blokado. V tem prostoru že dlje časa doživljamo vseh vrst zastojev in blokad, tako na materialnem kot osebnostnem in duhovnem nivoju. Poslušamo zgodbe o nepoštenosti, korupciji, brezposelnosti, izseljevanju mladih, sposobnih in izobraženh ljudi v tujino, skorumpiranem zdravstvenem sistemu, razočaranih in obubožanih upokojencih, politiki, ki je izgubila stik s stvarnostjo in realnimi potrebami svojega naroda in se ukvarjajo le še sami s seboj, vzdrževanjem "statusa quo". V ta namen sprejemajo nerazumne zakone, zapletajo sistem do te mere, da je nepregleden in nerazumljiv, da se riba v kalni vodi lažje izmuzne, če bi se slučajno kdo opogumil in želel razčistiti katero od situacij, področij nečistega delovanja. Sprejemajo in izvajajo zakone, ko branjevka za doma pridelani peteršij, ob prodaji šopka le-tega, prejme globo 3.000 EUR-ov, nečloveški ter neučinkovit sodni sistem, ki človeku zaradi 200-ih eurov neplačanega dolga, izstavi nalog za zarubljenje hiše-stanovanja. Pa še mnogo tega, kar predstavlja za vsakega, pa čeprav popolnoma neizobraženega človeka z zdravo kmečko pametjo popolno nerazumnost, norost. Ja res je, dogajajo se stvari, ki mejijo na norost. Na drugi strani pa doživljamo izjemne rezultate in uspehe naših športnikov, podjetnikov, znastvenikov, umetnikov...
Vse te zmage vplivajo na ves narod, na večjo samozavest in boljšo samopodobo. Verjamem in upam, da je končno že čas, da presežemo te stare omejujoče vzorce. Za male narode, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in za povrh še komunistično, za katerega je značilno, da se je negativna selekcija spremenila v ideologijo, kot to lepo opiše Miha Manzzini, v članku časopisne sobotne priloge Delo, z naslovom Slovenska negativna selekcija: vsi enaki, vsi v čredi, pa to preseganje predstavlja še prav poseben izziv. 
Ne slišimo mnogo, ne doživimo kakšnega posebnega navdušenja nad ostalimi zmagami naših uspešnih ljudi, te zmage nas ne poenotijo tako kot športne, pa naj bo to področje umetnosti, ekonomije, nevrologije, kirurgije, znanosti vseh vrst. Še zlasti pa to velja za uspehe, ki so povezani s poslovnim in finančnim uspehom. Ne, teh zmag pa nekako ne moremo sprejeti. Tak uspešnež kaj hitro na svoji koži občuti, da ni dobro zmagati, saj je prekletstvo uspeha pri nas splošno znano. Največkrat doživi šikaniranja v svojem delovnem okolju, odtegnitev naročil ali celo fizični napad, materialno oškodovanje, kot se je to zgodilo Boscarolovemu podjetju Pipistrel ali pa stigmo, ki ga izloči in zaznamuje za vse življenje, kot je to doživel dr. Ljubo Sirc, ki je strokovno in matematično dokazal uničujoče posledice komunistične ekonomije. Tako zelo Slovence iritira uspeh, tisti ali tista, ki si je dovolil zmotiti vsegliharsko spanje.
Naj zaključim z besedami dr. Alojza Rebule, ki je dejal: "Če bi me kakšen tujec vprašal, ali se mala Slovenija lahko ponaša s kakšnim svetovnim primatom zunaj športa, bi mu lahko odgovoril: s telesno in duhovno samomorilnostjo.
Tujec bi lahko pripomnil, da je o telesni že nekaj slišal, ne pa o duhovni..."