Človek je del narave in bolj, ko smo blizu naravnim ritmom, lahkotnejše teče naše življenje. Že od nekdaj pa si je človek kot razumsko in duhovno bitje želel pridobiti nekaj tiste moči, ko jo ima narava, se enačiti z njo ali jo v svoji narcisoidnosti celo nadvladati, upravljati z njo. Človek se je zavedal svoje soodvisnosti z naravo, zato jo je že od nekdaj po božansko častil, se ji dobrikal, jo prosil in se ji zahvaljeval za dobroto in dobrine, ki mu jih je namenila. Kako in na kakšen način so ljudje kot posamezniki, skupine, plemena ali narodi to počeli pa je temeljna ločnica med nami. Vsekakor pa vsi v sebu čutimo potrebo po nagovarjaju najvišje sile stvarjenja, pa kakorkoli jo že ti imenujemo.
Tudi mi Slovenci, kot staroselci z davno, večtisočletno kulturo, se lahko pohvalimo z bogato biro običajev, navad in ritualov. Globalizacija, pomanjkanje vrednot in posledica političih sprememb po 2. sv. vojni botrjujeo trendu, da se nekdaj avtohtone navade in običaje nadomešča s tujimi, ki ne pritičejo našemu energijskemu zapisu. Iz potrebe po ritualnosti in nepoznavanju svojih lastnih ritualov, se jih oprijemamo kot rešilne bilke, njihov učinek pa je manjši kot učinek ritualov, ki so zapisani v našem zgodovinskem spominu.
Za nas, tukaj živeče delujejo rituali, ki so jih na teh tleh izvajali naši davni predniki ob za njih pomembnih obdobjih leta, kar poletni solsticij ali poletni sončev obrat prav gotovo je.
Slovensko ime za mesec junij je rožnik in označuje čas, ko so polja in travniki polni dehtečih rož. Sonce in zemlja posejana z zorečim žitom sta na višku svojih moči. Naši predniki so slavili praznik sončevega božanstva in mu nadeli ime Kresnik. 24. junij je veljal za datum sončevega obrata, kresna noč pa med 23. in 24. junijem, tedaj je noč najkrajša in pregovorno še vedno velja; "O kresi se dan obesi". Po belokranjskih vaseh še danes hodijo kresnice, v belo belokranjsko nošo oblečene žene in dekleta, ki so pri vsaki hiši lepo sprejete in pogoščene, takole pa so velevale zdravje, srečo in dobro letino: "Hvala lepa na tem daru, ki ste nam ga darovali! Daj, Bog, Marija, daj dobro leto!"
Na hribu blizu vasi v kresni noči gori kresni ogenj, ki ni izgubil davnih čarov in moči. Skakanje čez kres pomaga do dobrega zdravja, saj ogenj vse očisti, varuje tudi pred boleznijo in uroki, ki povzročajo bolezen.
V kresnem času nabrane cvetlice dobe čarodejno moč; drobna marjetnica ima v sebi toliko sončne moči, da odžene nevihto, zato so v tem času nabrane in posušene marjetice pred nevihto metali v ogenj.
V tem času so klicali tudi vraga in se z njim pogajali za cekine, vendar naj bi se to dogajalo v krogu. Natančnejšega postopka tu ne bom opisovala, da ne bi kdo poskušal in bi ga potem lahko "vrag odnesel", če bi naredil kako napakico v postopku. Bog Kresnik se je v času, ko je krščanska vera prišla v naš prostor preimenoval v Janeza Krstnika, ki je postal najbolj priljubljeno slovensko ime in tako smo dobili kranjskega Janeza. Kresovanje se imenuje tudi šenjanževo ali ivanje-po sv. Janezu, ki ga imenujemo tudi sv. Ivan ali Šenjanž. Pesmi, ki spremljajo kresovanje se imenujejo kresne, ivanjske, šentjanževske ali ladarske pesmi, žene in dekleta, ki jih prepevajo pa so kresnice ali ladarice-svečenice boginje Lade-stare slovanske boginje ljubezni in rodovitnosti. Običajno hodijo po štiri kresnice skupaj, spremlja pa jih fant s piščaljo.
Če bi kko želel v kresni noči sanjati svojo prihodnost, mu belokranjski pesnik Oton Župančič v pesmo svetuje:
Utrgaj kresni, čarni cvet
in praprtonih semen nastrezi
in na mah pod bukev lezi.
Nekdaj je imelo praprotno seme v kresni noči skrivnostno moč, Človeka je naredilo nevidnega in mu dalo sposobnost, da je razumel govorico živali.
Kresni ogenj še danes združuje slovenske vasi v skupnem praznovanju, skupnem veselju in skupni prastari kresni pesmi, ki prosi, da bi tri tičice prinesle v vsak klasek od pšenice, jagodo od grozdja in zravje in veselje, da bo naše selo zdravo in veselo.
Drva za kresni ogenj je vedno prispevala vsaka hiša v vasi, tako, da je bil kres res skupni vaški ogenje. Ponekod so v sredino kresa postavili okrašen smrekov mlaj. Veselo rajanje ob kresu je proslavljalo čas bližajoče žetve in izražalo kmetovo prošnjo, da nebo ne bi poslalo nevihte na zorečo njivo žita. Kresni ogenj je po stari veri skrival v sebi skrivno, čarodejno, obrambno, očiščevalno in zdravilno moč. Mogočni kresni ogenj, ki se je dvigal z griča nad vasjo, je preganjal zle duhove z vaških polj, čistil je zrak pred uroki, ki so povzročali bolezen in klical v vas zdravje in srečo.
