četrtek, 01. november 2018



HEAVENWIN


Rezultat iskanja slik za vsi sveti
Rezultat iskanja slik za vsi svetiSmo se kdaj vprašali kaj sporočamo s svojim ravnanjem, na kateri vir se priklapljamo in kaj nam to dobrega prinaša za nas osebno, naše bližnje ter za širše okolje in katere vrednote podpiramo z našim delovanjem?
Znano je, da več kot 90% stvari v življenju delamo nezavedno, po nekih ustaljenih vzorcih in mehanizmih v nas samih in našem okolju. Ob praznikih kot je včerajšnji in današnji pa se imamo priložnost ustaviti in pogledati vase, saj prav temu so namenjeni; da se soočimo s samim seboj, smislom svojega življenja, da se zavemo, da smo popotniki na poti, da je naš čas omejen. Zelo posrečen se mi zdi eksperiment, ko je avtor postavil odprto krsto na sredino cerkve, na tako mesto, da je moral vsak mimo nje in seveda je vsak pogeldal vanjo in kaj je videl v njej? Sebe. V krsto je namreč vstavil ogledalo. Tako se je dotični lahko vsaj za trenutek zamislil in zavedel o svoji tuzemeljski minljivosti.
In kaj sploh človek je? Antropološko in sociološko gledano je človek skupek svojih navad, kulturnih vzorcev, delovanja, načinov in praks ter strategij za preživetje in svojo duhovno osmišljenje. Naša osebnost in "usoda" je odvisna od časa in kraja kjer smo se rodili, od vzgoje, ter naših prednikov. Mnogih naših prednikov nismo niti poznali, niti ne  vemo za njih, vendar imajo dosti večji vpliv na nas, kot si pa lahko mislimo; vpliv preko genetike, pa ne le to. Naši predniki bivajo v drugi dimenziji, imajo celostni pogled na svet, poslanstvo in smisel našega bivanja tukaj in zdaj, so nam naša nevidna podpora na naši poti. In te slavimo danes, se povezujemo z njimi, jih prosimo za podporo, da nam pomagajo videti smisel našega bivanja tu in zdaj in nam vlivajo pogum na naši poti, da jo bomo sploh zaznali, jo videli in smelo stopali po njej. To je svetal praznik, nikakršen morbiden in temačen strah pred koncem, temveč globoka kontemplacija o osmišljanju svojega bivanja.

Znano je, da raje cenimo tuje kot svoje in Halloween je poleg Valentinovega ter potrošniško naravnanega praznovanja Božiča, še en od uvoženih praznikov, ki človeka vodijo stran od sebe, da ne razmišljamo o sebi, svoji biti in poslanstvu, da svojo energijo, čas in denar namenjamo tujim bogovom-mamonom, ki nas bodo na koncu posrkali vase in izpljunili, ko jim ne bomo več dajali in služili (s tem mislim na energijsko strukturo, nevidno a zelo močno živo entiteto).
Mi imamo svoje praznike, ki so globoko osmišljeni in namensko naravnani, da nam pomagajo skozi življenje, nas povezujejo s samim seboj ter v skupnost in nam pomagajo skozi življenje, da bomo ob odhodu z zadovoljstvom in lahkotno zapustili ta svet, z zavedanjem, da smo izpolniti svoje poslanstvo.
Zato nadomestimo Helloween, ki je poln groze in strahu, v katerem se priklapljamo na temne sile, jih s tem spodbujamo in kličemo v naš prostor in čas-naše življenje, za Heavenwin, slavljenje svetlobe in osmišljanja življenja. Po moji oceni je Helloween nevaren praznik, pred katerim bi morali zaščititi sebe in predvsem svoje otroke.
Naši predniki so bili glede tega zelo previdni in modri. Otrok ponoči niso puščali ven, malih niso smele videti osebe, za katere so vedeli, da se ukvarjajo z okultnimi praksami, da čarajo ali kako drugače škodujejo nežnemu energijskemu ustroju človeške duše. Deklicam so v namen zaščite vpletali rdeče trakove v lase, v Bolgariji imajo še danes praznik "martenjance", ko babice svojim vnukinjam spletajo zapestnice iz pisanih, predvsem rdečih trakov. Tako so zaščitene pred uroki, slabimi energijami. Tudi ni slučajno, da nosečnice nismo smele k umrlemu, da so ob pokojniku rdeči nageljni (ti rdeči predmeti imajo apotropejsko vlogo in moč) in da so bile še do konca 19. stoletja na belokranjskem poročne obleke rdeče barve, kaseneje pa sicer bele, vendar z obveznimi rdečimi dodatki tako v ženski kot moški poročni opravi, z namenom zaščite mladoporočencev.
Tega starši ne vedo in se zato ne morejo zavedati nevarnosti za otroke, naše babice, predniki so pa to dobro poznali.
Pa ne le to, Helloween je zasenčil tudi, za nas Slovence izjemno pomemben praznik, Dan reformacije, prispevek Primoža Trubarja, da smo sploh ostali in obstali na tem izjemno prehodnem prostoru. Še en razlog več, da ga zamenjamo za Heavenwin, ga preživimo v duhu hvaležnosti za vse darove, ki nam jih daje narava v obliki obilne letine ter za vse druge darove, ki jih prejemamo ves čas in so nam vse prevečkrat samoumevni.
Naj bodo ti prazniki dejanski Heavenwin - zmaga luči na temo.