nedelja, 29. januar 2017

V Sloveniji so dovoljene le športne zmage

Sinočnje navdušenje ob zmagi slovenskih rokometašev nad hrvaško reprezentanco je v Sloveniji vsesplošno. Ne glede na spol, starost, versko, kulturno ali politično pripadnost, nas je zmaga za kratek čas zopet poenotila. Kot, da se je nad Slovenijo zgodil energijski cunami. Bilo je kot nekakšna bioenergijska terapija za naš prostor. Tudi prej, še zlasti v zadnjih letih, smo bili večkrat deležni takšne terapije. Največkrat smo jo prejeli prek zmag naših športnikov. 
Vsakršna odsotnost ljubezni, zdravja in obilja predstavlja energijski zastoj, blokado. V tem prostoru že dlje časa doživljamo vseh vrst zastojev in blokad, tako na materialnem kot osebnostnem in duhovnem nivoju. Poslušamo zgodbe o nepoštenosti, korupciji, brezposelnosti, izseljevanju mladih, sposobnih in izobraženh ljudi v tujino, skorumpiranem zdravstvenem sistemu, razočaranih in obubožanih upokojencih, politiki, ki je izgubila stik s stvarnostjo in realnimi potrebami svojega naroda in se ukvarjajo le še sami s seboj, vzdrževanjem "statusa quo". V ta namen sprejemajo nerazumne zakone, zapletajo sistem do te mere, da je nepregleden in nerazumljiv, da se riba v kalni vodi lažje izmuzne, če bi se slučajno kdo opogumil in želel razčistiti katero od situacij, področij nečistega delovanja. Sprejemajo in izvajajo zakone, ko branjevka za doma pridelani peteršij, ob prodaji šopka le-tega, prejme globo 3.000 EUR-ov, nečloveški ter neučinkovit sodni sistem, ki človeku zaradi 200-ih eurov neplačanega dolga, izstavi nalog za zarubljenje hiše-stanovanja. Pa še mnogo tega, kar predstavlja za vsakega, pa čeprav popolnoma neizobraženega človeka z zdravo kmečko pametjo popolno nerazumnost, norost. Ja res je, dogajajo se stvari, ki mejijo na norost. Na drugi strani pa doživljamo izjemne rezultate in uspehe naših športnikov, podjetnikov, znastvenikov, umetnikov...
Vse te zmage vplivajo na ves narod, na večjo samozavest in boljšo samopodobo. Verjamem in upam, da je končno že čas, da presežemo te stare omejujoče vzorce. Za male narode, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in za povrh še komunistično, za katerega je značilno, da se je negativna selekcija spremenila v ideologijo, kot to lepo opiše Miha Manzzini, v članku časopisne sobotne priloge Delo, z naslovom Slovenska negativna selekcija: vsi enaki, vsi v čredi, pa to preseganje predstavlja še prav poseben izziv. 
Ne slišimo mnogo, ne doživimo kakšnega posebnega navdušenja nad ostalimi zmagami naših uspešnih ljudi, te zmage nas ne poenotijo tako kot športne, pa naj bo to področje umetnosti, ekonomije, nevrologije, kirurgije, znanosti vseh vrst. Še zlasti pa to velja za uspehe, ki so povezani s poslovnim in finančnim uspehom. Ne, teh zmag pa nekako ne moremo sprejeti. Tak uspešnež kaj hitro na svoji koži občuti, da ni dobro zmagati, saj je prekletstvo uspeha pri nas splošno znano. Največkrat doživi šikaniranja v svojem delovnem okolju, odtegnitev naročil ali celo fizični napad, materialno oškodovanje, kot se je to zgodilo Boscarolovemu podjetju Pipistrel ali pa stigmo, ki ga izloči in zaznamuje za vse življenje, kot je to doživel dr. Ljubo Sirc, ki je strokovno in matematično dokazal uničujoče posledice komunistične ekonomije. Tako zelo Slovence iritira uspeh, tisti ali tista, ki si je dovolil zmotiti vsegliharsko spanje.
Naj zaključim z besedami dr. Alojza Rebule, ki je dejal: "Če bi me kakšen tujec vprašal, ali se mala Slovenija lahko ponaša s kakšnim svetovnim primatom zunaj športa, bi mu lahko odgovoril: s telesno in duhovno samomorilnostjo.
Tujec bi lahko pripomnil, da je o telesni že nekaj slišal, ne pa o duhovni..."