petek, 12. marec 2021

GREGORJEVO

 GREGORJEVO




Gregorjevo je praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Gregorjevo ali »Vuč u vodo« je tržiški običaj, ki je v preteklosti živel med domačimi čevljarji. Na ta dan so namreč v svojih delavnicah prenehali z delom pri luči. Prav tako so v nekaterih obrtniških in delavskih krajih Gorenjske pred 2. svetovno vojno govorili, da sv. Gregor luč v vodo vrže. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.

Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož. Otroci so mislili, da se na ta dan ptički ne le ženijo, ampak tudi gostijo, zato so po drevju in grmičevju iskali pogače. Odrasli so jim tako ponekod začeli sčasoma tudi skrivati priboljške v grme, da so jih razveselili.

Tisti, katerih delo je bilo vezano na sveče in petrolejke, pa so jih na ta dan spustili po vodi, saj jih v naslednjih mesecih niso več potrebovali. Ta običaj je v nekaterih delih Slovenije živ še danes. Na predvečer gregorjevega tako imenovane gregorčke – plovila s svečkami, ki so vsako leto bolj barvita in izvirna – ljudje spuščajo po vodi.

Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.

Približno do 2. svetovne vojne pa so šolarji v Beli krajini na gregorjevo hodili po hišah, preoblečeni v svatovski sprevod. Darovali so jim jajca in denar.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski.

Rimljani so v tem času praznovali luperkalije, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V skrinjici so zbirali imena deklet, potem pa so fantje žrebali med njimi. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Ponekod na Škotskem so ga morale celo nesti na fantov dom, kjer so v zameno dobile darilce.

.

Ni komentarjev:

Objava komentarja