GREGORJEVO

 GREGORJEVO

Gregorjevo je praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Gregorjevo ali »Vuč u vodo« je tržiški običaj, ki je v preteklosti živel med domačimi čevljarji. Na ta dan so namreč v svojih delavnicah prenehali z delom pri luči. Prav tako so v nekaterih obrtniških in delavskih krajih Gorenjske pred 2. svetovno vojno govorili, da sv. Gregor luč v vodo vrže. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.

Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož. Otroci so mislili, da se na ta dan ptički ne le ženijo, ampak tudi gostijo, zato so po drevju in grmičevju iskali pogače. Odrasli so jim tako ponekod začeli sčasoma tudi skrivati priboljške v grme, da so jih razveselili.

Tisti, katerih delo je bilo vezano na sveče in petrolejke, pa so jih na ta dan spustili po vodi, saj jih v naslednjih mesecih niso več potrebovali. Ta običaj je v nekaterih delih Slovenije živ še danes. Na predvečer gregorjevega tako imenovane gregorčke – plovila s svečkami, ki so vsako leto bolj barvita in izvirna – ljudje spuščajo po vodi.

Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.

Približno do 2. svetovne vojne pa so šolarji v Beli krajini na gregorjevo hodili po hišah, preoblečeni v svatovski sprevod. Darovali so jim jajca in denar.

Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski.

Rimljani so v tem času praznovali luperkalije, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V skrinjici so zbirali imena deklet, potem pa so fantje žrebali med njimi. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Ponekod na Škotskem so ga morale celo nesti na fantov dom, kjer so v zameno dobile darilce.

.

OB DNEVU MUČENIKOV   

Moška energija je dajanje, ženska pa sprejemanje. Prav je, da moškim, še posebno na današnji dan, izkažemo hvaležnost, da si bodo napolnili baterije. Ženskam, ki preveč dajejo, pa naj bo današnji dan za razmislek, mirovanje, da si dovolijo sprejeti...

Sicer pa ima današnji praznik zgodovinske korenine:
"10. marec je dan, ki ga krščanska cerkev beleži kot dan mučenikov zaradi dogodka iz časa vladavine cesarja Licinija (308-324). Ta je po sporu s cesarjem Konstantinom I. Velikim v kristjanih videl sovražnike, ki jih je bilo potrebno spreobrniti ali pa odstraniti. Z odlokom je tudi cesarjevim vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu nemudoma odrečejo, saj bodo v nasprotnem primeru kaznovani s smrtjo, pri čemer pa ga je presenetil upor štiridesetih vojakov elitne legije, ki so bili pripravljeni za svojo vero umreti.

Ko so se nahajali v zaporu, so napisali še poslednje pismo, oporoko, v kateri so izrazili, da si želijo biti pokopani v vasi, ki jo danes poznamo pod imenom Kyrklar, leži pa v Mali Aziji. Na dnu oporoke se je vseh 40 vojščakov podpisalo, naslednji dan pa so se vdali usodi. Odvzeli so jim oblačila in jih 9. marca v najhujši zimi, ki jo je bilo takrat mogoče doživeti v Armeniji, odpeljali do bližnjega zmrznjenega ribnika ter jih vrgli vanj."
Ob tem vas sprašujem: "Kaj je tisto kar vas živi, to za kar ste pripravljeni darovati svoje življenje ter stoično premagovati kljubovanja?" Lepo praznuje ljubi moški in hvala, da Ste.

                                                                      POST

Vstopili smo v postni čas, barva, ki spremlja postni čas pa je vijolična. Postni čas lahko posvetimo duhovnemu poglabljanju vase ali svoje vere, lahko se odločimo za dobra dela ali odrekanje. Prvotno post pomeni, da se odrekamo nečemu: konkretno določenemu tipu hrane, pijače, razvade, oblike vedenja.... Morda se poraja vprašanje, kakšen smisel ima to? Post ima za cilj, da našo osebnost pripravi na določen dogodek.

Post je obdobje, ko smo povabljeni odreči se nečemu. Odrekamo se zato, da na ta način vadimo svojo osebnost za neko določeno stvar, postajamo boljši človek, delujemo bolj ozaveščeno. Vadimo jo zato, da se lahko tudi v drugih okoliščinah odrečemo nečemu zaradi višjih ciljev.

Post v hrani je omejevanje lastnega jaza, da moj ego ni prva stvar na svetu, da ne postanemo razvajen človek, čigar ego je pred vsem. S postom želimo omejiti lastni ego.

Hkrati pa je danes tudi pepelnična sreda, ki je prvi postni dan. Bistvena značilnost pepelnice je obred pepeljenja - posipanja s pepelom. Pri tem obredu duhovnik vernikom na čelo s pepelom nariše znamenje križa in zraven izreče besede: Spreobrni se in veruj evangeliju! ali tudi Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš! Pepeljenje je bilo poznano že prej in v stari zavezi zasledimo, da so se ljudje oblekli v raševino in se potresli s pepelom. Križ pa je znamenje premagane smrti (Jezusova smrt na križu). Pepeljenje vernike spominja, da smo vsi ljudje zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. Pepelnična sreda je (tako kot veliki petek) dan posta in zdržka mesa.