sreda, 17. februar 2021

                                                                      POST


Vstopili smo v postni čas, barva, ki spremlja postni čas pa je vijolična. Postni čas lahko posvetimo duhovnemu poglabljanju vase ali svoje vere, lahko se odločimo za dobra dela ali odrekanje.
Prvotno post pomeni, da se odrekamo nečemu: konkretno določenemu tipu hrane, pijače, razvade, oblike vedenja.... Morda se poraja vprašanje, kakšen smisel ima to? Post ima za cilj, da našo osebnost pripravi na določen dogodek.

Post je obdobje, ko smo povabljeni odreči se nečemu. Odrekamo se zato, da na ta način vadimo svojo osebnost za neko določeno stvar, postajamo boljši človek, delujemo bolj ozaveščeno. Vadimo jo zato, da se lahko tudi v drugih okoliščinah odrečemo nečemu zaradi višjih ciljev.

Post v hrani je omejevanje lastnega jaza, da moj ego ni prva stvar na svetu, da ne postanemo razvajen človek, čigar ego je pred vsem. S postom želimo omejiti lastni ego.

Hkrati pa je danes tudi pepelnična sreda, ki je prvi postni dan. Bistvena značilnost pepelnice je obred pepeljenja - posipanja s pepelom. Pri tem obredu duhovnik vernikom na čelo s pepelom nariše znamenje križa in zraven izreče besede: Spreobrni se in veruj evangeliju! ali tudi Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš! Pepeljenje je bilo poznano že prej in v stari zavezi zasledimo, da so se ljudje oblekli v raševino in se potresli s pepelom. Križ pa je znamenje premagane smrti (Jezusova smrt na križu). Pepeljenje vernike spominja, da smo vsi ljudje zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. Pepelnična sreda je (tako kot veliki petek) dan posta in zdržka mesa.

petek, 21. junij 2019

Rituali definirajo naš položaj

Rituali definirajo naš položaj

Človek je del narave in bolj, ko smo blizu naravnim ritmom, lahkotnejše teče naše življenje. Že od nekdaj pa si je človek kot razumsko in duhovno bitje želel pridobiti nekaj tiste moči, ko jo ima narava, se enačiti z njo ali jo v svoji narcisoidnosti celo nadvladati, upravljati z njo. Človek se je zavedal svoje soodvisnosti z naravo, zato jo je že od nekdaj po božansko častil, se ji dobrikal, jo prosil in se ji zahvaljeval za dobroto in dobrine, ki mu jih je namenila. Kako in na kakšen način so ljudje kot posamezniki, skupine, plemena ali narodi to počeli pa je temeljna ločnica med nami. Vsekakor pa vsi v sebu čutimo potrebo po nagovarjaju najvišje sile stvarjenja, pa kakorkoli jo že ti imenujemo. 
Tudi mi Slovenci, kot staroselci z davno, večtisočletno kulturo, se lahko pohvalimo z bogato biro običajev, navad in ritualov. Globalizacija, pomanjkanje vrednot in posledica političih sprememb po 2. sv. vojni botrjujeo trendu, da se nekdaj avtohtone navade in običaje nadomešča s tujimi, ki ne pritičejo našemu energijskemu zapisu. Iz potrebe po ritualnosti in nepoznavanju svojih lastnih ritualov, se jih oprijemamo kot rešilne bilke, njihov učinek pa je manjši kot učinek ritualov, ki so zapisani v našem zgodovinskem spominu.  
Za nas, tukaj živeče delujejo rituali, ki so jih na teh tleh izvajali naši davni predniki ob za njih pomembnih obdobjih leta, kar poletni solsticij ali poletni sončev obrat prav gotovo je. 
Slovensko ime za mesec junij je rožnik in označuje čas, ko so polja in travniki polni dehtečih rož. Sonce in zemlja posejana z zorečim žitom sta na višku svojih moči. Naši predniki so slavili praznik sončevega božanstva in mu nadeli ime Kresnik. 24. junij je veljal za datum sončevega obrata, kresna noč pa med 23. in 24. junijem, tedaj je noč najkrajša in pregovorno še vedno velja; "O kresi se dan obesi". Po belokranjskih vaseh še danes hodijo kresnice, v belo belokranjsko nošo oblečene žene in dekleta, ki so pri vsaki hiši lepo sprejete in pogoščene, takole pa so velevale zdravje, srečo in dobro letino: "Hvala lepa na tem daru, ki ste nam ga darovali! Daj, Bog, Marija, daj dobro leto!"
Na hribu blizu vasi v kresni noči gori kresni ogenj, ki ni izgubil davnih čarov in moči. Skakanje čez kres pomaga do dobrega zdravja, saj ogenj vse očisti, varuje tudi pred boleznijo in uroki, ki povzročajo bolezen. 
V kresnem času nabrane cvetlice dobe čarodejno moč; drobna marjetnica ima v sebi toliko sončne moči, da odžene nevihto, zato so v tem času nabrane in posušene marjetice pred nevihto metali v ogenj. 
V tem času so klicali tudi vraga in se z njim pogajali za cekine, vendar naj bi se to dogajalo v krogu. Natančnejšega postopka tu ne bom opisovala, da ne bi kdo poskušal in bi ga potem lahko "vrag odnesel", če bi naredil kako napakico v postopku. Bog Kresnik se je v času, ko je krščanska vera prišla v naš prostor preimenoval v Janeza Krstnika, ki je postal najbolj priljubljeno slovensko ime in tako smo dobili kranjskega Janeza. Kresovanje se imenuje tudi šenjanževo ali ivanje-po sv. Janezu, ki ga imenujemo tudi sv. Ivan ali Šenjanž. Pesmi, ki spremljajo kresovanje se imenujejo kresne, ivanjske, šentjanževske ali ladarske pesmi, žene in dekleta, ki jih prepevajo pa so kresnice ali ladarice-svečenice boginje Lade-stare slovanske boginje ljubezni in rodovitnosti. Običajno hodijo po štiri kresnice skupaj, spremlja pa jih fant s piščaljo.
Če bi kko želel v kresni noči sanjati svojo prihodnost, mu belokranjski pesnik Oton Župančič v pesmo svetuje: 
Utrgaj kresni, čarni cvet 
in praprtonih semen nastrezi
in na mah pod bukev lezi.
Nekdaj je imelo praprotno seme v kresni noči skrivnostno moč, Človeka je naredilo nevidnega in mu dalo sposobnost, da je razumel govorico živali. 
Kresni ogenj še danes združuje slovenske vasi v skupnem praznovanju, skupnem veselju in skupni prastari kresni pesmi, ki prosi, da bi tri tičice prinesle v vsak klasek od pšenice, jagodo od grozdja in zravje in veselje, da bo naše selo zdravo in veselo. 
Drva za kresni ogenj je vedno prispevala vsaka hiša v vasi, tako, da je bil kres res skupni vaški ogenje. Ponekod so v sredino kresa postavili okrašen smrekov mlaj. Veselo rajanje ob kresu je proslavljalo čas bližajoče žetve in izražalo kmetovo prošnjo, da nebo ne bi poslalo nevihte na zorečo njivo žita. Kresni ogenj je po stari veri skrival v sebi skrivno, čarodejno, obrambno, očiščevalno in zdravilno moč. Mogočni kresni ogenj, ki se je dvigal z griča nad vasjo, je preganjal zle duhove z vaških polj, čistil je zrak pred uroki, ki so povzročali bolezen in klical v vas zdravje in srečo. 

četrtek, 01. november 2018



HEAVENWIN


Rezultat iskanja slik za vsi sveti
Rezultat iskanja slik za vsi svetiSmo se kdaj vprašali kaj sporočamo s svojim ravnanjem, na kateri vir se priklapljamo in kaj nam to dobrega prinaša za nas osebno, naše bližnje ter za širše okolje in katere vrednote podpiramo z našim delovanjem?
Znano je, da več kot 90% stvari v življenju delamo nezavedno, po nekih ustaljenih vzorcih in mehanizmih v nas samih in našem okolju. Ob praznikih kot je včerajšnji in današnji pa se imamo priložnost ustaviti in pogledati vase, saj prav temu so namenjeni; da se soočimo s samim seboj, smislom svojega življenja, da se zavemo, da smo popotniki na poti, da je naš čas omejen. Zelo posrečen se mi zdi eksperiment, ko je avtor postavil odprto krsto na sredino cerkve, na tako mesto, da je moral vsak mimo nje in seveda je vsak pogeldal vanjo in kaj je videl v njej? Sebe. V krsto je namreč vstavil ogledalo. Tako se je dotični lahko vsaj za trenutek zamislil in zavedel o svoji tuzemeljski minljivosti.
In kaj sploh človek je? Antropološko in sociološko gledano je človek skupek svojih navad, kulturnih vzorcev, delovanja, načinov in praks ter strategij za preživetje in svojo duhovno osmišljenje. Naša osebnost in "usoda" je odvisna od časa in kraja kjer smo se rodili, od vzgoje, ter naših prednikov. Mnogih naših prednikov nismo niti poznali, niti ne  vemo za njih, vendar imajo dosti večji vpliv na nas, kot si pa lahko mislimo; vpliv preko genetike, pa ne le to. Naši predniki bivajo v drugi dimenziji, imajo celostni pogled na svet, poslanstvo in smisel našega bivanja tukaj in zdaj, so nam naša nevidna podpora na naši poti. In te slavimo danes, se povezujemo z njimi, jih prosimo za podporo, da nam pomagajo videti smisel našega bivanja tu in zdaj in nam vlivajo pogum na naši poti, da jo bomo sploh zaznali, jo videli in smelo stopali po njej. To je svetal praznik, nikakršen morbiden in temačen strah pred koncem, temveč globoka kontemplacija o osmišljanju svojega bivanja.

Znano je, da raje cenimo tuje kot svoje in Halloween je poleg Valentinovega ter potrošniško naravnanega praznovanja Božiča, še en od uvoženih praznikov, ki človeka vodijo stran od sebe, da ne razmišljamo o sebi, svoji biti in poslanstvu, da svojo energijo, čas in denar namenjamo tujim bogovom-mamonom, ki nas bodo na koncu posrkali vase in izpljunili, ko jim ne bomo več dajali in služili (s tem mislim na energijsko strukturo, nevidno a zelo močno živo entiteto).
Mi imamo svoje praznike, ki so globoko osmišljeni in namensko naravnani, da nam pomagajo skozi življenje, nas povezujejo s samim seboj ter v skupnost in nam pomagajo skozi življenje, da bomo ob odhodu z zadovoljstvom in lahkotno zapustili ta svet, z zavedanjem, da smo izpolniti svoje poslanstvo.
Zato nadomestimo Helloween, ki je poln groze in strahu, v katerem se priklapljamo na temne sile, jih s tem spodbujamo in kličemo v naš prostor in čas-naše življenje, za Heavenwin, slavljenje svetlobe in osmišljanja življenja. Po moji oceni je Helloween nevaren praznik, pred katerim bi morali zaščititi sebe in predvsem svoje otroke.
Naši predniki so bili glede tega zelo previdni in modri. Otrok ponoči niso puščali ven, malih niso smele videti osebe, za katere so vedeli, da se ukvarjajo z okultnimi praksami, da čarajo ali kako drugače škodujejo nežnemu energijskemu ustroju človeške duše. Deklicam so v namen zaščite vpletali rdeče trakove v lase, v Bolgariji imajo še danes praznik "martenjance", ko babice svojim vnukinjam spletajo zapestnice iz pisanih, predvsem rdečih trakov. Tako so zaščitene pred uroki, slabimi energijami. Tudi ni slučajno, da nosečnice nismo smele k umrlemu, da so ob pokojniku rdeči nageljni (ti rdeči predmeti imajo apotropejsko vlogo in moč) in da so bile še do konca 19. stoletja na belokranjskem poročne obleke rdeče barve, kaseneje pa sicer bele, vendar z obveznimi rdečimi dodatki tako v ženski kot moški poročni opravi, z namenom zaščite mladoporočencev.
Tega starši ne vedo in se zato ne morejo zavedati nevarnosti za otroke, naše babice, predniki so pa to dobro poznali.
Pa ne le to, Helloween je zasenčil tudi, za nas Slovence izjemno pomemben praznik, Dan reformacije, prispevek Primoža Trubarja, da smo sploh ostali in obstali na tem izjemno prehodnem prostoru. Še en razlog več, da ga zamenjamo za Heavenwin, ga preživimo v duhu hvaležnosti za vse darove, ki nam jih daje narava v obliki obilne letine ter za vse druge darove, ki jih prejemamo ves čas in so nam vse prevečkrat samoumevni.
Naj bodo ti prazniki dejanski Heavenwin - zmaga luči na temo.

ponedeljek, 23. april 2018

Jurjevo


"Zelenega Jurja vodimo,
Maslo in jajca prosimo,
Ježi-babo zganjamo,
Mladoletje trosimo!"












Danes je jurjevo, praznik pomladi in pomemben ljudski praznik. Narava ozeleni, polja oživijo, na travnikih pa se začne pasti živina. Jurjevo praznujejo skoraj povsod po svetu, v Sloveniji pa je običaj še najbolj priljubljen v Beli krajini, na Dolenjskem. Nekoč se je zbrala skupina fantov, ki je enega oblekla v zelenje. To je bil Zeleni Jurij. Z njim so hodili po vasi od hiše do hiše, peli koledne pesmi in prosili za darove. Na Koroškem pa je bil fant, ki je predstavljal Šentjurija, ovit v slamo. Skupaj s fanti, ki so imeli kravje zvonce in rogove, so se odpravili na bližnji grič, kjer so Šentjurija pokrili s smrečjem. Po molitvi so se ob zvonjenju odpravili v vas. Šentjurij je odrinil smrečje, zatulil v rog in odhitel za prijatelji, s katerimi so se skupaj odpravili po vasi, peli koledne pesmi in zbirali darove.
V Beli krajini 24. aprila praznujejo jurjevo, ki je bilo nekdaj na vsem Balkanu eden najpomembnejših tradicionalnih praznikov. Za pastirje je bil to najpomembnejši praznik, saj so takrat prvič v letu gnali živino na pašo. Z jurjevim je torej konec pustega in mrzlega zimskega obdobja in začetek tople in zelene pomladi. Danes ta običaj, bredjem Zelenega Jurija, odganja zimo, ohranjajo različne skupine.
Hkrati pa danes goduje tudi Sveti Jurij, ki je upodobljen v mnogih evropskih grbih, med drugih je tudi zavetnik Ljubljane. Sveti Jurij je zmagovalec, premagal je zmaja in predstavlja simbol viteštva in moči.




sobota, 31. marec 2018

Tako malo, pa vendar tako veliko

Tako malo, pa vendar tako veliko


Tako kot že vsa leta odkar pomnim, sem tudi letos na veliko soboto odnesla velikonočne jedi k blagoslovu. Cerkev je bila nabito polna, le še spredaj sem našla prosto mesto, da sem lahko sede spremljala obred. Le-ta ni bil daljši od kot dvajset minut, zato sem še malo posedela pri božjem grobu. Za menoj so se pogovarjale tri starejše dame, misleč. da njihov pogovor poteka tiho, za nas, ki smo sedeli pred njimi je bil razločno slišen. Nehote sem prisluhnila pogovoru, v glavnem na temo zdravja, ob razhodu so si zaželele blagoslov velike noči in ena od njih poreče: "Mi živi potrebujemo le zdravje, po smrti pa dušno odrešenje". Ta stavek je name naredil vtis; tako malo si želi in vošči, hkrati pa tako veliko. Zdravje na telesu in duši predstavlja hkrati zdrave odnose, čiste dobronamerne misli, zdrav način življenja, uravnoteženo delo, sprostitev in počitek, obvladovanje sebe in svojih slabosti, osebnostni razvoj in duhovna rast pa še mnogo je tega kar pogojuje zdravje, še več pa je potrebno za spokojnost duše; od čiste vesti, etičnosti, moralnosti, sočutja do sočloveka, živali in narave... Ob zavedanju svoje majhnosti, ranljivosti in nemoči nam je Kristusovo velikonočno in vstajensko sporočilo danes še bolj kot kdajkoli prej nujno za preživetje, ohranitev človeške vrste, človeka kot humano in kulturno bitje. V skokovitem porastu duševnih bolezni in psihičnih motenj se vedno več terapevtov zaveda, da tem izzivom z vsem svojim strokovnim znanjem ne morejo biti kos in najbolj priznani terapevti tudi v Sloveniji (poiemensko jih ne bom navajala) v svoje terapevstske procese vključujejo vero, kot ključni element za ozdravitev in duševno zdravje.
Kristusovo sporočilo nas opogumlja, da v iskanju smisla ne klonemo, nam vliva moč, da se kljub padcem poberemo.
Kakšno olajšanje, ko lahko bremena, ki nam postanejo pretežka odložimo na njegove rame in v zaupanju čakamo na razrešitev, ki prav gotovo pride.

Vesela velikonočna Aleluja!

četrtek, 08. marec 2018

OB DNEVU ŽENA





Kaj sploh določa naš spol? Že dolgo ni več skrivnost, da je to raven hormonov v našem telesu.
V puberteti raste raven moškega hormona-testoserona v moškem in ženskega-estrogena v ženskem telesu. V dobi rodnosti je ta stopnja najvišja, potem pa sčasoma upada, z leti se raven hormonov pri ženskah in moških počasi izenačuje, ta proces se pričenja okrog 40.-tega leta starosti. Posledica tega je, da v poznih ali zrelih letih postaneta ženski in moški princip uravnotežena, moški postanejo bolj čustveni, sočutni in umirjeni, ženske pa bolj odločne, pogumne. To je seveda poenostavljena razlaga, omenjam le glavna hormona, sodelujejo pa še številni drugi, ki so tudi pomembni za nemoteno delovanje človeškega telesa in psihe.
Glavni ženski principi delovanja; nežnost, podpornost, kreativnost, ranljivost, potrpežljivost, ženska moč, ki izhaja iz želje služiti višjemu dobremu, se odraža v ravnovesju med odločnostjo  in milino,
celostnost, čuječnost, milina, sočutje in harmonična povezava s sabo in okolico. Ženska energija ni ciljno naravnana, je ciklična in podpira ljubezen, vse kar poraja življenje, zato je tudi ženskam dano, da so nosilke življenja.
Če je ženska izpolnjena v svojih čustvenih potrebah, lahko živi svoje poslanstvo, uživa v radostni senzualnosti in erotiki, sicer je lahko njena energija divja, kaotična in razdiralna.

Vsem predstavnicam ženskega spola želim, da bi spoznale svoje potrebe in jih živele v izpolnjenem partnerstvu z moškim, s katerim lahko razvije svojo esenco, ji nudi varnost, zaščito, je zmožen čustvenega odziva in empatije.
Čestitam današnji praznik ženskim hormonom v obeh spolih.

ponedeljek, 12. februar 2018

ŠPEHOVKA ZA PUSTA BOLJ TRADICIONALNA JED KOT KROFI





Pustno obdobje je čas, ko se na različne načine poslavljamo od zime in kličemo pomlad. Poleg šeg in običajev k tem obredjem sodijo tudi ustrezne jedi. Verjetno ste najprej pomislili na pustne krofe, vendar temu ni čisto tako. Da pustni krofi niso primarna tradicionalna pustna jed pričajo pisni in ustni viri, še dosti več; znano je, da je »špehovka« dosti bolj tradicionalna pustna jed kot krofi. Navada cvrtja krofof oziroma bobov, kot so jim rekle naše stare mame,  je poznana komaj 60 do 70 let. Na pustni torek je bila špehovka prva jed, nato so prišli na mizo zabeljeni koruzni žganci z mlekom, za kosilo pa zakuhana svinjska juha, suho meso,   krompir, zelnata solata, potica in pohaje, nazadnje pa še kompot iz suhih sliv.  Špehovko so pripravljali tudi ob kolinah in ob Božiču. Pustu je sledila pepelnica in 40-dnevni post, ko so ljudje belili le z maslom, oljem ali mlekom in na meso še pomisliti niso smeli.                                                                            

Po Sloveniji poznamo različna imena za to vrsto kruha; špehovka, ocvirkovka, ocvirkova potica,... Ponekod ga nadevajo le z ocvirki, drugje z na kosce narezanimi koščki špeha, nekatere gospodinje pa potresejo belo kvašeno testo z ocvirki ter na koščke narezano polsuho klobaso. 

Branka Urbanija

kulturna antropologinja